Bi moral Apple v pomoč FBI odblokirati morilčev telefon? Sploh zna?

/, Kolumne/Bi moral Apple v pomoč FBI odblokirati morilčev telefon? Sploh zna?

Bi moral Apple v pomoč FBI odblokirati morilčev telefon? Sploh zna?

Bliskovit razvoj tehnologije je korenito spremenil tako sam potek sodobne komunikacije kot način hrambe podatkov. In če je tehnološki razvoj organom pregona najprej široko odprl pot do zasebnih podatkov preiskovancev, so po drugi strani poročila o množičnem nadzoru spodbudila tudi nasprotne težnje v smeri razvoja in implementacije programskih in drugih rešitev, ki naj bi preprečevale vsakršen nepooblaščen dostop do zasebnih podatkov in komunikacije. Pri tem je v več državah prišlo do razprave, ali je neprebojno varovana komunikacija med posamezniki z vidika zagotavljanja varnosti in učinkovite preiskave kaznivih dejanj v današnjem svetu sploh dopustna.

Prolog zgodbe, ki je sprožila zgornjo razpravo, se je zgodil 2. decembra 2015, ko sta zakonca Syed Ritzwan Farook in Tishfeen Malik v zgradbi Regionalnega centra Inland v kalifornijskem San Bernardinu na službeni zabavi streljala v množico udeležencev in pri tem ubila 14 ljudi, še 22 pa jih ranila. Policija je oba napadalca kasneje izsledila in ustrelila, pri tem pa zasegla tudi službeni mobilni telefon enega izmed napadalcev, na katerem naj bi se po mnenju preiskovalnih organov nahajali pomembni podatki v zvezi z napadom, morebitnim obstojem nastavljenih eksplozivnih teles in podatki o domnevnem sodelavcu napadalcev.

Pri preiskavi mobilnega telefona se je Zvezni preiskovalni urad (FBI) znašel v slepi ulici, saj so bili podatki na njem šifrirani, mobilni telefon pa zaklenjen s štirimestnim vstopnim geslom. Dodatno je bila vključena še varnostna funkcija, na podlagi katere mobilni telefon po desetih neuspelih poskusih vnosa pravilnega gesla samodejno uniči sistemski ključ za dešifriranje podatkov in s tem za vedno onemogoči dostop do podatkov na njem. Možnost uspešnega vdora v mobilni telefon brez uničenja vseh podatkov je bila tako praktično nična.

FBI je zato pred kalifornijskim okrožnim sodiščem zahteval in pridobil sodno odločbo, ki je proizvajalcu mobilnega telefona nalagala, naj organom pregona zagotovi potrebno tehnično pomoč za dostop do podatkov. Bistveni problem navedene zahteve je bil, da proizvajalec mobilnega telefona zaradi dobro zamišljenih varnostnih protokolov le-tega sam ni mogel preprosto odkleniti, temveč bi bilo to tehnično izvedljivo zgolj na način, da bi proizvajalec pripravil in v delovni pomnilnik telefona naložil posebno verzijo operacijskega sistema, ki ne bi vsebovala vseh varnostnih protokolov. FBI bi lahko nato v oslabljeno verzijo operacijskega sistema z uporabo lastnih metod preko t.i. stranskih vrat vdrl sam in z mobilnega telefona pridobil podatke.

Proizvajalec je pomoč odklonil, kar je v ZDA spodbudilo široko javno in politično razpravo.

Glavni argument podpornikov proizvajalca mobilnih telefonov, ki so ga podprla praktično vsa večja tehnološka podjetja iz ZDA, je klasičen argument varovanja zasebnosti, ki pravi, da bi uklonitev takšni zahtevi sodišča vzpostavila nevaren precedens, skladno s katerim bi v zameno za navidezno večjo varnost vsi skupaj žrtvovali lastno zasebnost, na koncu pa bi izgubili oboje. Izdelava programske opreme, v kateri bi bila načrtno vgrajena stranska vrata, bi namreč omogočila neomejen dostop do šifriranih podatkov ne zgolj na konkretni napravi, ki je bila zasežena napadalcu, temveč tudi na ostalih napravah istega proizvajalca, in v primeru nadaljnjih zahtev s podobno vsebino tudi na napravah drugih proizvajalcev oziroma avtorjev programske opreme. Poleg navedenega obstaja tudi resna nevarnost, da bi načrtne ranljivosti v programski opremi uspeli odkriti tudi zločinci, ki bi jih lahko izkoristili in s tem povzročili še nadaljnjo škodo.

Nasprotni argumenti pa poudarjajo, da ni dopustno, da bi različne tehnične rešitve preprečevale zahtevo za dostop do podatkov, še zlasti, ko je takšna zahteva utemeljena s sodnim nalogom. Ni si namreč težko zamisliti primera, ko bi uspešen vdor varnostnih organov v zasebno komunikacijo in njihov hiter odziv, uspešno preprečil hujše kaznivo dejanje ali teroristični napad. Poleg tega ne moremo prezreti niti dejstva, da doslej za organe pregona, ki so postopali na podlagi sodnega naloga, nobena vrata in noben še tako varovan sef ni ostal zaprt. Razvoj modernih varnostnih rešitev pa utegne slednje spremeniti.

Pot, po kateri se gibljemo, nas pelje proti situaciji, v kateri tehnološka podjetja ne bodo več sposobna izvršiti sodnega naloga in razbiti lastnih varnostnih mehanizmov, četudi bi to hotela. Zato v trenutni varnostni situaciji nekatere države, tudi nam precej bližje kot ZDA, že odkrito razmišljajo o različnih zakonodajnih rešitvah, ki bi od avtorjev programske opreme zahtevale, da programsko opremo vnaprej pripravijo na način, da bodo varnostni organi na podlagi sodne odredbe lahko brez preprek dostopali do šifriranih podatkov. Tema je zato trenutno zelo aktualna.

Po pregledu sodne in druge prakse pri nas nisem zasledil primera, ki bi se nanašal na zgornjo problematiko. Razlogi za to so lahko različni. Lahko da zločinci šifrirane komunikacije pri nas ne uporabljajo, bistveno verjetneje pa je, da slednja organom pregona v posameznih postopkih ni znana oziroma da dokazno gradivo pridobivajo z uporabo drugih preiskovalnih metod, saj po našem pravu osumljenec v kazenskem postopku šifrirnih gesel ni dolžan razkriti preiskovalcem, niti ga v to ni mogoče prisiliti.

Naša zgodba se zaenkrat končuje brez epiloga, saj je FBI svojo zahtevo na sodišču še pred dokončno odločitvijo umaknil. V mobilni telefon so namreč uspeli vdreti na podlagi ranljivosti v programski opremi, ki tam ni bila načrtno. Pri tem pa jim je v zameno za zajetno finančno vsoto pomagala nerazkrita tretja oseba.

(Besedilo je bilo v obliki kolumne 10. 10. 2017 objavljeno v poslovnem tedniku Svet kapitala. Avtor kolumne je Žiga Kosmatin, odvetniški pripravnik v Odvetniški pisarni Miro Senica in odvetniki, d.o.o.)

2017-08-26T05:37:28+00:00