Kdaj bo razvoju sledila tudi zakonodaja?

/, Kolumne/Kdaj bo razvoju sledila tudi zakonodaja?

Kdaj bo razvoju sledila tudi zakonodaja?

Delitvena ekonomija kot ideja o skupni uporabi blaga in storitev je dandanes predvsem v domeni internetnih trgov, na katerih podjetja vzpostavijo spletno stran oz. razvijejo aplikacijo, preko katere prodajalci nudijo blago in storitve kupcem, transakcije pa potekajo izključno preko spleta. Ključna težava pri tem pa je, da njihov poslovni model večkrat ne upošteva zakonodaje, ki velja za primerljive in že obstoječe storitve.

V luči aktualnega dogajanja na področju delitvene ekonomije bi se morali tudi v Sloveniji odločiti o tem, kako se želimo kot država soočati z razmahom spletnih platform, ki povezujejo ponudnika in povpraševalca. V zadnjih dneh so slovenski mediji pisali o dveh tovrstnih temah: o najavi Finančne uprave RS, da je pridobila informacije o najemodajalcih stanovanj prek Airbnb, pri čemer je način pridobitve informacij zaenkrat še neznan, ter sklepu Državnega zbora RS, da predlog novele Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2), s katerim bi lahko uredili tudi napovedani prihod podjetja Uber, ni primeren za nadaljnjo obravnavo.

Ko pomislimo na Uber, se takoj pojavi primerjava s podjetji, ki nudijo taksi storitve. Takšno podjetje mora v Sloveniji za opravljanje dejavnosti izpolnjevati predpisane pogoje, ki jih vsebujejo ZPCP-2 in občinski predpisi, kot so dovoljenje občine, veljavna licenca za avtotaksi prevoze, standardi kakovosti, maksimalna tarifa itd. Dejavnost, ki jo opravlja Uber, pod takšno zakonsko opredelitev ne sodi, saj gre v njegovem primeru za obliko najema vozila z voznikom, ki je po trenutni slovenski zakonodaji možna le za prevoz skupin, ne pa tudi posameznikov. Uber torej ne želi biti taksi služba, temveč le podjetje, ki omogoča, da uporabnik najde primernega voznika.

Uberjevi želji, da bi ostal zgolj nevtralna povezovalna platforma, je na prste stopilo Sodišče EU, ki je v sodbi v zadevi Asociación Profesional Elite Taxi proti Uber Systems Spain SL (C-434/15) razsodilo, da je treba Uber oziroma katerokoli storitev, ki ima namen povezati nepoklicne voznike, ki uporabljajo svoje vozilo, z osebami, ki želijo prevoz, obravnavati kot »prevozno storitev« v okviru prava EU in ne kot storitev informacijske družbe, kamor sodijo na primer družbena omrežja. Odločitev sodišča je sprožil sodni postopek v Španiji, v katerem je združenje poklicnih taksistov želelo, da sodišče v Barceloni ugotovi, da Uberjeva dejavnost predstavlja nelojalno konkurenco in nepošteno poslovno prakso, saj niti Uber niti njegovi vozniki niso pridobili licenc in dovoljenj, ki jih sicer zahtevajo tamkajšnji predpisi za taksi službe. Po mnenju Sodišča EU je Uber več kot le posrednik, kar je sodišče utemeljilo s tem, da je uporaba spletne strani in mobilne aplikacije nujna tako za voznika kot za potnika in da je zato Uber tisti, ki prevoz organizira. Sodišče je izpostavilo tudi, da ima Uber odločilen vpliv na pogoje, pod katerimi vozniki ponujajo svoje storitve. Posredniška storitev je tako le sestavni del celostne storitve, katere bistvo je prevoz, zaradi česar je potrebno, da se podjetje obravnava kot prevozno. Sodišče je zaključilo, da so Uberjeve storitve podrejene splošni prevozni politiki držav.

Sodišče EU sicer ni prvo, ki je Uberju naložilo obveznosti, ki se jim je sicer želel izogniti. Angleško delovno sodišče je že leta 2016 odločilo, da se mora Uberjeve voznike šteti za delavce, s čimer so upravičeni do minimalne plače, nadomestila za bolniško odsotnost in plačanega dopusta. Sodišče v Rimu je aprila 2017 prepovedalo uporabo in oglaševanje aplikacije po tem, ko so italijanske taksi službe zatrjevale nelojalno konkurenco. Kljub temu pa je sodba Sodišča EU tista, ki je presegla odločitve nacionalnih sodišč in ovrgla tezo, da Uber ni delodajalec. Sodba bo tako imela odločilen vpliv na presojo Uberjevega pravnega statusa v državah članicah EU, in sicer tako v tistih, kjer je Uber že prisoten, kot v tistih, kamor si šele želi prodreti.

Med slednje sodi tudi Slovenija, kjer je že dokončno jasno, da korenitih sprememb zakonodaje, ki bi bila prilagojena drugačnemu poslovnemu modelu, ki ga je prinesel predvsem tehnološki razvoj, ne bo. Uber bo moral igrati po enakih pravilih, kakor veljajo za vse.

Ob tem imamo v Sloveniji že nekaj časa podobno spletno platformo prevozi.org, ki je namenjena iskanju prevozov in povezovanju neprofesionalnih voznikov in potnikov. Leta 2011 so se tisti, ki so platformo zasnovali, soočili z očitki, da gre za delo na črno, vendar so dosegli ugoden epilog, saj je po mnenju inšpektorata v prevozih, ki jih ponujajo uporabniki portala prevozi.org, manjkal komercialni namen. Zato delovanje te platforme ne sodi pod domet ZPCP-2. Kako bo sodba Sodišča EU vplivala na prevoze.org in podobne platforme, zaenkrat še ni jasno, dejstvo pa je, da se z razmahom tehnologije odpirajo drugačne poslovne prakse in drugačni poslovni modeli, ki bi jim morala slediti tudi zakonodaja.

Sodba Sodišča EU je drugačnim poslovnim modelom zaenkrat postavila prepreko. Tovrstna podjetja imajo sedaj dve možnosti: ali bodo svoje poslovanje prilagodila obstoječi zakonodaji ali pa počakala, da se bo tudi na tem področju zgodil korak naprej. Zaenkrat se v večini primerov zdi, da je bolj verjetna druga možnost. Opisani primer Uberja najbolje ilustrira največjo težavo prava, ki nastane vedno, ko se sooča z družbenim in tehnološkim napredkom: zakonodajalci držav in nacionalna sodišča neradi kreirajo pravo, ki bi omogočalo in spodbujalo nove ideje in poslovne modele, ampak jih raje poskušajo podvreči veljavni zakonodaji tako, da iščejo vzporednice z že obstoječimi storitvami, čeprav je podobnost večkrat zgolj navidezna. Tak pristop pa je v nasprotju z osnovnim vodilom prava, ki narekuje, da mora pravo vedno slediti in se prilagajati družbi ter napredku. Iz primerov delitvene ekonomije je razvidno, da žal večkrat velja ravno obratno, kar posledično zavira tudi razvoj delitvene ekonomije.

(Besedilo je bilo v obliki kolumne dne 22.01.2017 objavljeno v poslovnem tedniku Svet kapitala. Avtor kolumne je Blaž Slavec, mag. prava, sodelavec v Odvetniški pisarni Miro Senica in odvetniki, d.o.o.)

 

2018-01-22T11:49:55+00:00