Kriptovalute v 21., zakonodaja pa v 20. stoletju

/, Kolumne/Kriptovalute v 21., zakonodaja pa v 20. stoletju

Kriptovalute v 21., zakonodaja pa v 20. stoletju

Kriptovalute, kot so Bitcoin, Litecoin, Peercoin, Ripple in Quark (na trgu naj bi jih bilo nekaj sto) se na spletu pojavljajo kot gobe po dežju vse od leta 2009, ko se je v medmrežju prvič pojavil bitcoin, najbolj uveljavljen med njimi.

Kriptovaluto poenostavljeno opišemo kot digitalno valuto, torej denar, ki nima materializirane oblike in ga ne regulirajo finančne institucije. Sedanje kriptovalute temeljijo na različnih sistemih kriptografije in imajo različne cilje – sexcoin je, na primer, namenjen predvsem zasebnemu plačevanju spletnih vsebin za odrasle, medtem ko se bitcoin vse bolj uveljavlja kot valuta za splošno vsakdanjo uporabo. Glede na eksplozivno rast uporabe kriptovalut in vse hitrejši razvoj tehnologije se tako povsem utemeljeno postavlja vprašanje, ali bodo kriptovalute izrinile »običajne« valute in kdaj. Pa tudi, ali lahko podjetje danes posluje izključno s kriptovalutami, kako je takšno poslovanje regulirano in kakšno pravno varnost, če sploh, prinaša.

Trenutno največjo možnost, da bi lahko nadomestil klasične valute, ima bitcoin. Ta spletna valuta temelji na decentraliziranem omrežju uporabnikov, ki po načelu »peer-to-peer« s pomočjo kriptografije omogoča transakcije bitcoinov. Sistem deluje s tako imenovanim rudarjenjem, pri čemer uporabniki z izračunavanjem zapletenih algoritmov potrjujejo in beležijo že izvedene transakcije v sistemu bitcoinov. Ko je potrjen cel sklop transakcij, pride do odkritja novega podatkovnega »bloka«. Tako imenovani rudarji so za uspešno potrjen blok nagrajeni z na novo ustvarjenimi bitcoini. Poleg rudarjenja je mogoče bitcoine tudi kupiti, in sicer z menjavo »običajne« valute ali pa se ti uporabijo kot plačilo za produkt ali storitev. Bitcoini se sicer hranijo v uporabnikovi spletni denarnici, z njimi razpolaga s pomočjo elektronskega ključa. V zadnjem času je opazna rast zagonskih podjetij, ki se ukvarjajo z menjavo kriptovalut, razvijajo aplikacije za njihovo hranjenje in ustvarjajo platforme za investiranje.

Tako kot vsaka »nova iznajdba« imajo tudi kriptovalute dobre in slabe plati. Prednost poslovanja z bitcoini je vsekakor v tem, da za izvedbo transakcije ni potreben vmesni člen (PayPal, Western Union in podobno), zato so transakcije cenejše. Plačevanje z bitcoini omogoča visoko stopnjo anonimnosti (vendar ne popolno), saj vsak uporabnik v sistemu nastopa pod psevdonimom. Podatki o vseh izvedenih transakcijah se trajno hranijo v verigi podatkovnih blokov, kar omogoča popolno sledljivost in posledično večjo stopnjo varnosti.

Kljub naštetim prednostim pa je uporaba kriptovalut in v tem okviru najširše uporabnega bitcoina še vedno tvegana. Prvi razlog je nestabilna vrednost, saj ta v primerjavi z običajnimi valutami močno niha – trenutno je en bitcoin vreden 695 evrov, maja letos pa je bil recimo 394 evrov. Druga slabost je nevarnost vdora v računalnik, na katerem uporabnik hrani elektronski ključ, s katerim razpolaga z bitcoini, ter kraja slednjih. Zaradi visoke stopnje anonimnosti transakcij je bitcoin tudi priročno sredstvo za pranje denarja, poleg tega sodi med priljubljene načine plačevanja na tako imenovanem črnem spletu, kjer se trguje z otroško pornografijo, drogami, orožjem, naročenimi umori ipd.

Gre torej za globalen in decentraliziran sistem, ki v večini držav še ni pravno reguliran in nadzorovan. Povečana uporaba bitcoinov zato povzroča mnogo vprašanj ne le za uporabnike, temveč tudi za zakonodajalce. Kako, če sploh, obdavčiti dejavnosti, povezane s kriptovalutami? Se bodo v duhu zaostrenih pravil o preprečevanju pranja denarja »nadzorovane« osebe zatekale k hrambi svojega premoženja v obliki bitcoinov? Bi morali dovoliti investicije v kriptovalute in kako te regulirati?

Evropska in nacionalna zakonodaja glede teh in podobnih vprašanj še ne ponujata celovitih odgovorov. Sodišče EU je po več kot sedmih letih od pojava prve kriptovalute moralo podati razlago zakonodaje, ko se je na Švedskem pojavilo vprašanje, ali država lahko za storitev menjave »običajnih« valut v bitcoine zahteva plačilo DDV. Oktobra lani je sodišče razsodilo, da ne.

Bitcoini so pereča tema tudi pri nas – pred nedavnim so mediji poročali o zagonskem podjetju, ki naj bi s pomočjo investicijskih skladov začelo omogočati investicije v kriptovalute. Agencija za trg vrednostnih papirjev se je na to novico nemudoma odzvala z javnim pojasnilom, da kriptovalute in družbe, ki se z njimi ukvarjajo, niso pravno urejene in nadzorovane, upravljanje (alternativnih) investicijskih skladov, katerih investicijska politika je povezana s kriptovalutami, pa je po slovenski in evropski zakonodaji omogočeno le družbi oziroma upravljavcu, ki ima za to ustrezna dovoljenja in je podvržen nadzoru regulatorja.

Pri tem je treba poudariti, da poslovanje podjetij z bitcoini ni prepovedano, se pa hkrati postavljata vprašanji, ali je poslovanje zgolj s to valuto dejansko mogoče in ali je podjetnik, ki posluje (pretežno) tako, lahko deležen kakršnihkoli pravno neugodnih posledic. Po trenutno veljavni slovenski zakonodaji pravna oseba svoje dejavnosti ne more opravljati izključno s kriptovalutami, saj mora podjetje ob ustanovitvi za vpis v register imeti odprt transakcijski račun, sicer se, upoštevaje zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), kaznuje za prekršek. Podjetnik pa lahko posluje z bitcoini, če hkrati posluje tudi prek transakcijskega računa in spoštuje vse druge predpise, ki urejajo poslovanje podjetij. V tem primeru ga v zvezi s tem ne morejo doleteti pravno neugodne posledice.

Za zdaj se torej evru, dolarju in drugim klasičnim valutam ni treba bati za svoj obstoj. Uporaba kriptovalut je namreč še vedno povezana z ekonomskimi tveganji in pravnimi negotovostmi, v več pogledih pa jo ovira tudi zakonodaja. Kljub temu ni nobenega dvoma, da se uporaba kriptovalut povečuje, kar je razlog, da bo morala temu slediti tudi zakonodaja in da bodo o priznanju kriptovalut morale kmalu razmisliti tudi države oziroma nacionalne banke

(Besedilo je bilo v obliki kolumne dne 02.11.2016 objavljeno v poslovnem tedniku Svet kapitala. Avtorica kolumne je Ines Rostohar, odvetnica v Odvetniški pisarni Miro Senica in odvetniki, d.o.o.)

2017-06-17T16:15:14+00:00