Z mislijo prof. dr. Šima Ivanjka, ki pravi, da je »cilj podjetniške igre legalni in legitimni »odvzem« premoženja drugim udeležencem podjetniške igre, ki je natančno urejena s pravnimi, moralnimi in družbenimi pravili,« ki jo je zapisal v knjigi Korporacijsko pravo, sem se srečal že kot študent. Čeprav je preprosta in skoraj matematično natančna, je takrat nisem najbolje razumel, imel pa sem občutek, da je zelo pomembna in da se bom z njo v prihodnosti še večkrat ukvarjal. In še kako prav sem imel. Matematično je to misel najlažje (posplošeno) primerjati s fizikalnim zakonom o ohranitvi energije, saj se količina premoženja, s katerim podjetniki »igrajo« podjetniško igro, skozi čas v izoliranem sistemu ne spreminja. Lahko bi trdili, da se skupna količina premoženja skozi čas ohranja. Spreminjajo pa se imetniki in oblika tega premoženja. In tako jaz razumem podjetniško igro. Zmaga tisti, ki uspe iz sfere drugih podjetnikov prenesti v svojo sfero več premoženja, kot so ga drugi prenesli iz njegove. Vendar pa mora – kot vsaka igra – tudi podjetniška imeti svoja pravila. Splošna in temeljna pravila so zapisana v drugem delu profesorjeve misli (pravna, moralna in družbena pravila) in ravno s tem delom se ukvarjam zadnja leta.

Rezultat spoštovanja pravnih, moralnih in družbenih pravil v podjetniški igri bi morala biti zmaga najboljšega, to je tistega, ki je najbolj vztrajen in ki je pripravljen storiti korak več kot ostali. Vendar temu žal ni vedno tako. Tako kot v športu, se tudi podjetniki poslužujejo »dopinga«, ki se kaže v kršitvi teh temeljnih pravil. Najlažji in najstarejši način, kako škodovati konkurentu in si tako pridobiti prednost v podjetniški igri, je posredovanje neresničnih oziroma zavajajočih informacij o njem. S takšnim ravnanjem nasprotnik postane kompromitiran oziroma celo persona non grata v podjetniškem svetu, s čimer je dejansko izločen iz podjetniške igre. Čeprav je v večini primerov takšno ravnanje moralno in družbeno sporno, pa s pravnega vidika nima (večjih) posledic oziroma ne prinaša (zadostnih) pravnih sankcij.

Vendar pa gredo nekateri podjetniki celo tako daleč, da organom pregona naznanijo, da je njihov konkurent izvršil kaznivo dejanje, čeprav vedo, da to ni res. Nekateri podjetniki svojim konkurentom celo podtaknejo sledi kaznivega dejanja. V takšnih primerih gre dejansko za storitev kaznivega dejanja krive ovadbe po 283. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), če se naznanjeno kaznivo dejanje preganja po uradni dolžnosti. Takšen goljufivi poskus pridobitve prednosti v podjetniški igri ima lahko za podjetnika naznanitelja hude in težke posledice, saj je zanj zagrožena zaporna kazen do dveh let zapora. Organi pregona so dolžni po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva; večinoma tovrstne krive ovadbe tudi odkrijejo, naznanitelje pa sankcionirajo. Vendar pa prepogosto takšen epilog sledi bistveno prepozno. V tem času podjetniku, ki je osumljen storitve kaznivega dejanja in je zoper njega uveden predkazenski ali celo kazenski postopek, nastane nepopravljiva škoda. Takšen podjetnik se mora pred svojimi poslovnimi partnerji opravičevati in pojasnjevati, da očitanih ravnanj ni storil. Prav tako ti postopki podjetniku vzamejo ogromno časa, ki ga je namesto sodelovanja v podjetniški igri, prisiljen nameniti svoji obrambi. Tako je škoda, ki jo goljufivi podjetnik povzroči konkurentu, ogromna in prevečkrat nepopravljiva. Vse to pa je bilo storjeno zgolj z namenom, da se pridobi prednost v podjetniški igri in na nelegalen način poseže v premoženje konkurenta.

Kaznivo dejanje krive ovadbe sistematično ureja KZ-1. Policija redoma in zelo natančno preiskuje sume takšnih ravnanj, tožilstva preganjajo in sodišča storilce obsojajo. Vendar pa sem prepričan, da bi morala biti zloraba instituta ovadbe s strani podjetnika na zgoraj opisan način sankcionirana drugače od zlorabe s strani »običajne« osebe. Ravnanje podjetnika naznanitelja izvira iz želje po povečanju njegovega podjetniškega premoženja in nima zgolj posledice v onemogočanju konkurenta, temveč so posledice njegovega dejanja bistveno širše; kažejo se v celotni gospodarski panogi. Država, ki »preblago« oziroma napačno sankcionira osebe, ki kršijo podjetniško igro, mednarodnemu okolju pošilja negativno sporočilo, posledica česar je lahko tudi v tem, da se podjetniki takšni državi izognejo.

Moj pomislek pa se nanaša na zadnjo načrtovano spremembo zakona o kazenskem postopku, ki naj bi ukinil sodno preiskavo in s tem kontradiktornost predkazenskega postopka. Takšna ureditev bi imela za podjetniško okolje katastrofalne posledice, saj bi podjetnik, ki bo zaradi ravnanj podjetnika naznanitelja imel status osumljenca, imel pravico dejansko enakopravno sodelovati v postopku šele na glavni obravnavi. Šele v zadnji fazi postopka bi imel torej pravico v kontradiktornem postopku ovreči očitke in se enakopravno vključiti nazaj v podjetniško igro. Kljub temu, da bi osumljenemu podjetniku uspelo obraniti svojo nedolžnost, bi do tega trenutka preteklo bistveno več časa, kot bi ga, če bi imel osumljenec možnost sodelovanja v postopku zoper njega že od samega začetka, kot to velja zdaj. Časovna komponenta pa je v podjetniškem svetu bistvena. Videli sicer bomo, kakšna bo usoda zakona po tem, ko je nanj podal veto Državni svet.

Država je dolžna omogočiti podjetnikom fair play in skrbeti, da se le-ta tudi izvaja. Neprimerno sankcioniranje (podjetniških) kršiteljev in predlagano podaljševanje postopka temu zagotovo ne pripomore.

˙(Avtor kolumne je Uroš Čop, partner in direktor v Odvetniški pisarni Miro Senica in odvetniki, d.o.o.)