Reševanje potrošniških sporov: dobre rešitve so izpadle

//Reševanje potrošniških sporov: dobre rešitve so izpadle

Reševanje potrošniških sporov: dobre rešitve so izpadle

Parlament obravnava paket zakonov, s katerimi naj bi vzpostavili učinkovite postopke in povrnili zaupanje potrošnikov.

Kaj je IRPS

Postopek izvensodnega reševanja potrošniških sporov pomeni, da v sporu med potrošnikom in ponudnikom blaga ali storitve tretja, nevtralna oseba (ki izpolnjuje zakonske pogoje) pomaga doseči sporazum oziroma poravnavo, stranema predlaga rešitev in sprejme zavezujočo odločitev v določenem roku (največ 90 dni). Načeloma velja za spore manjših vrednosti, potrošnik pa za iskanje pravice plača provizijo do 20 evrov. Spletni spori se bodo reševali po črki posebne uredbe prek novovzpostavljene nacionalne kontaktne točke, povezane v evropsko platformo za spletno reševanje sprov (ta točka bo na ministrstvu za gospodarstvo, čeprav zakon dopušča tudi, da je pri nevladni potrošniški organizaciji).

Ljubljana – Predlog zakona o izvensodnem reševanju potrošniških sporov (IRPS), ki ga je vlada na podlagi evropskih smernic pripravljala leto dni in pred tem za mnenje povprašala najširši krog deležnikov, je danes spet prišel pred parlamentarni odbor za gospodarstvo. A še preden so dobili besedo odločujoči poslanci, so ga predstavniki civilne družbe dodobra raztrgali.

Zagotovila predlagateljev (ministrstvo za gospodarstvo), da bo zakon sistematično uredil izvensodno reševanje vrednostno minornih, a številnih potrošniških sporov, povečal pravno varnost potrošnikov in ponudnikov, vzpostavil hitre, enostavne, učinkovite in censko dostopne mehanizme, razbremenil sodišča, zbudil zaupanje potrošnikov, se vsaj skozi prvi dve uri razprave (nadaljevanje je sledilo zvečer) niso izkazala za prav verodostojna.

Kar je ostalo, je ohlapno

Kot je poudarila Katarina Kresal, Evropski center za reševanje sporov, so v postopku po obetavnem začetku izpadle nekatere dobre rešitve. Končni izdelek je zastavljen zelo mehko, ohlapno, od zavez ponudnikom (velikim podjetjem) ni ostalo prav veliko, ne odpravlja konstantne neenakopravnosti med strankama, torej potrošnikom in ponudnikom. Čeprav je prav to smisel evropskih smernic.

Številni sektorski ponudniki imajo res svoje postopke reševanja sporov, uvajajo jih številni področni zakoni, a njihov problem je, tako Kresalova, da so razsodniki v sporih nemara res strokovni, niso pa neodvisni. Zato sistem ne deluje dobro, kar potrjuje statistika, potrošniki mu ne zaupajo in se zanje redko odločajo.

Zapleten in prav nič poceni

Posebej kritični so bili predstavniki potrošniških organizacij. Breda Kutin iz Zveze potrošnikov Slovenije je poudarila, da vladni predlog v resnici ne odraža zahtev civilne družbe. Meni, da zakon opredeljuje ISRP kot stihijsko storitev na trgu, ne kot sistem, ki bo deloval enotno, jasno, ki bo kredibilen in bo v pomoč potrošnikom. Je zelo daleč od koncepta, ki ga je ZPS ponudila in oblikovala v zakonski predlog že pred sedmimi leti. To, kar je na mizi, je le tehnični prenos direktive (ki je samo minimalni okvir ureditve IRPS) brez vsebinskih prilagoditev.

ZPS je že septembra lani med drugim predlagala, naj o sporih odločajo kolegijski organi, sestavljeni iz enakega števila usposobljenih predstavnikov kompetentne potrošniške organizacije in gospodarskega združenja ter nevtralne osebe, ki izpolnjuje pogoje za sodnika, a ga predlagatelj ni sprejel, prav tako je zavrnil možnost, da bi naloge nacionalne kontaktne točke opravljala potrošniška organizacija. Očitno je preslišal tudi pobudo za znižanja pristojbine za začetek potrošniškega spora (do 20 evrov).

Nad previsokim stroškom se je zgražala tudi Tanja Drnovšek iz zasavskega združenja potrošnikov. Posebej je izpostavila še pravno latovščino, skozi katero se povprečni potrošnik ne bo mogel prebiti, zato utegne tudi ta zakon ostati le črka na papirju.

Potrošniki smo vsi?!

Pretiranega navdušenja nad zakonom niso kazali niti predstavniki ponudnikov telekomunikacijskih storitev, ker da ima dejavnost pritožne postopke razvite in po njihovem mnenju delujejo.

Po navalu pripomb je poslanec Franc Trček predlagal, da bi zaradi številnih kritik s potrošniške strani (»Končno bi se morali ovedeti, da smo potrošniki mi vsi«) razpravo prekinili in se ponovno lotili pisanja zakona ali vsaj amandmajev. Ker da je to je eden najpomembnejših zakonov v tem sklicu, snov, za katero bi morali za en teden v klavzuro in jo sistemsko urediti. »Da je zakon spisan tako šlampasto, pomeni, da se njegovega pomena ne zavedamo ali da je koalicija pod vplivom nekoga, ki zadeve noče rešiti.«

Paket zaradi uskladitve

Hkrati z omenjenim zakonom, ki je krovni, parlament obravnava še področne, na primer novelo zakona o potrošniških kreditih, zakona o poštnih storitvah, o elektronskih komunikacijah, o investicijskih skladih, o plačilnih storitvah, energetskega zakona itn. V vseh primerih gre zgolj za usklajevanje zakonskih besedil, saj so obstoječi mehanizmi izvensodnega reševanja sporov zasnovani različno.

Med bolj znanimi shemami, ki delujejo – ene bolj, druge manj učinkovito – so: Poravnalni svet pri Združenju bank Slovenije, ki deluje od leta 2004, shema za reševanje potrošniških sporov pri Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve (Akos), pri Agenciji za energijo, pri Slovenskem zavarovalnem združenju, to delo opravlja tudi Evropski center za reševanje sporov in arbitraža pri Zavarovalnici Triglav.

(Intervju je bil 01.10.2015 objavljen na spletnem portalu Delo)

2018-03-06T07:24:42+00:00